Ljudje razumejo stvari glede AI (Artificial Intelligence), oziroma UI (umetna inteligenca), oziroma umetne pameti na različne, povečini napačne načine. Dostikrat so strokovnjaki še v bolj globokih zmotah od kakšnih laikov, ali vsaj amaterjev. To je standardno prekletstvo vsake nove hitro se razvijajoče znanosti oziroma tehnologije. Ali pa je mogoče to celo skriti blagoslov. Zelo mogoče da je blagoslov!
Zgodovinski presedan za “pričujočo AI situacijo” je bil razvoj termodinamike v 19. stoletju. Rapidni razvoj parnih in potem še motorjev z notranjim izgorevanjem je enostavno potreboval znanost termodinamiko. Ker je ni bilo, so jo razvijali spotoma, gredoč, s parnimi lokomotivami in takimi. Pri tem so izumljali nove koncepte in opuščali stare intuitivne predstave o toploti in mrazu in o vsem povezanim.
Mnogo kasneje je nastalo reklo – parni stroji niso termodinamiki dolžni nič, termodinamika je dolžna parnim strojem vse.
Ta zgodovinska parabola se izkazuje za več kakor samo za ustrezno. Dandanes ko nastajajo inteligentni stroji, se prav tako redifinirajo temeljni pojmi povezani z njimi. Prav tako kakor so takrat v 19. stoletju toplotni stroji redifinirali povsem na novo stare pojmi in predstave o toplem in mrzlem, o delu, energiji, celo o stroju samem, in uvedli prej nezaslišane koncepte entalpije in energije, danes resnično ali navidezno inteligentni procesi redefinirajo še enkrat tudi vse, kar je že prej redifinirala termodinamika.
To pravzaprav ni precendenčna zgodba, to je nadaljevanje istega dogajanja. Da je informatika samo nekakšna radikalizacija termodinamike, je poznana stvar že od Clauda Shannona, z njegovo informacijsko entropijo. Morda že od prej, od Ludviga Boltzmana, ki je bil glede možgan, kombinatorike, entropije in kar je še tega, nonšalanten že pol stoletja pred Shannonom. To so globoko povezane zadeve. Čeprav zelo nasprotne človeški intuiciji.
Kakor da ni bila dovolj begajoča že ta sprega in analogija med termodinamiko in klasično informatiko, so zdaj z nami še “inteligentni stroji”, ki očitno postajajo vse bolj inteligentni in ne samo “inteligentni”, kakor še ne tako dolgo nazaj.
Svet leta 2010 je bil še lep za vsakega AI skeptika. Nobenih res dih jemajočih AI dosežkov ni bilo še nikjer videti. Ah, saj bo očitno ta grenka (ali sladka, kakor za koga) kupa šla mimo nas.
Potem, pa se je v par letih vse spremenilo.. Prve “lokomotive” so očitno pretegnile, čeprav ni bilo nobenih konj vpreženih spredaj. Očitno inteligenca ni nič mističnega, ampak samo proces, razložljiv iz nultih logično matematično fizikalnih principov. Naravni pojav, tako kakor vsi drugi.
Da je inteligenca, pa bila “biološka”, oziroma “naravna”, ali pa “mehanična” oziroma “umetna” samo neka matematična panoga, podprta z ustreznim fizikalnim, bolje (za zdaj) elektronskim procesiranjem, je za večino šok. Seveda za posamezne skrajneže bi bil pa šok, če temu ne bi bilo tako.
Pojmi kakor “podatki”, “kreativnost”, “inteligentnost”, so že dobili drugačne pomene kakor je bilo tradicionalno privzemano. So morali, če smo hoteli da AlphaGo premaga Leeja Sedola v igri Go s 4:1. Še bolj nujno so morali biti redifinirani, če smo hoteli da AlphaZeroGo premaga AlphaGo potem s 100:0. Ali da stroji igrajo šah tako visoko nad nivojem svetovnega prvaka.
Vendar, kakor je rekel nekdo – kar ste videli doslej, to ni še nič. Današnja AI in Machine Learning in Nevronske mreže, rekurentne ali ne – to so komaj skromni začetki, podobni parnim lokomotivam iz 1800. Konj res ni vpreženih spredaj, kar je impresivno, to je pa tudi vse.
Morda si lahko predstavljamo sodobne reaktivne motorje kakor drastično izboljšane parne stroje. Težje si je pa predstavljati algoritme in programe ki se sami pišejo kakor drastično izboljšane kalkulatorje iz 1970. Vendar so. In točno te (vsaj v prototipni obliki) že imamo. Le da je razlika med parno lokomotivo in modernim potniškim letalom precej manjša, kakor med AphaGoZero in programi, ki se sami pišejo.
