Zelo popularizirana je tista, nekoliko komično ironična trditev, po kateri je vse že doseženo na področju AI kvečjemu navidezna umetna inteligenca. Vse kar pa se še upira mehanizaciji, pa se ji upira ker tistega po vsej verjetnosti mehanizirati sploh ni mogoče. Morda v neki zelo oddaljeni prihodnosti, skoraj gotovo pa niti takrat ne. Tisto, pravijo, da bi bila pa “prava (čeprav morda nezaželjena) AI”. Ko do kakšnega takšnega nepričakovanega preboja vseeno kdaj pride, je prilagoditev novi situaciji bliskovita. Spomnite se samo, kako so nenadoma vsi od vedno pričakovali da bo računalnik kmalu obvladal tudi Go. Ker očitno od leta 2016 naprej igra Go “res ni nič posebnega”. Medtem ko je bil še leta 2015 stroj svetovni prvak v Go-ju po mnenju strokovnjakov še zelo daleč, verjetno v prihodnjem stoletju, če ne tisočletju — so takoj po zmagi Alpha Go-ja začeli z relativizacijo tudi tega AI dosežka. Iz šahovske zgodbe se nekateri niso naučili nič. Ne mislimo samo laikov, mislimo na vrhunske AI specialiste.
Obstajajo še nekatere druge nesmoterne delitve AI področja. “Kar je enostavno za človeka, je težko za stroj in obratno”, je bila nekaj časa moderna in popularna parola. Kakor, hoditi je človeku lahko, računalniku (robotu) pa težko; množiti velika števila pa računalniku lahko, človeku pa težko. Zadnje čase omajano videnje zaradi uspehov nevronskih mrež. Bi se pa morali že prej vprašati, kam po tej delitvi dati probleme težke tako za ljudi kakor za stroje.
Popularno je tudi razmišljanje, kako so stroji digitalni, ljudje pa smo superiorno analogni. Retro moda? Svoje čase je Roger Penrose dvignil precej prahu s trditvijo, da naj bi bili samo kvantni računalniki naj bi lahko bili “res” inteligentni. Ker da smo tudi ljudje kvantni in ne klasični računalniki. Razmišljanje naj bi bilo po njegovem kvantnomehanski proces. To naziranje še danes nekoliko odmeva, naprimer v (smešnem) prepričanju, da je predvsem zavest kvantni fenomen.
Prav, tudi hiša je kvantomehanska stvar in tudi človek je kvantomehanski in tudi klasični računalniki so kvantomehanski oblaki kvarkov in elektronov. Pa kaj?
Kar se tiče toliko čislanih analognosti in kvantomehanskosti, se je zadnje čase izkazalo dvoje. Da analogni računalnik iz milnice in kovinskih rogovil ne zna vedno najbolje izračunati najkrajše poti med par mesti, vendar tudi drugi analogni stroji nikakor ne dosegajo hitrosti in natančnosti digitalnih strojev. Druga stvar, ki je medtem postala jasna pa je, da kvantni računalniki iz precej sorodnih razlogov kot analogni, ne morejo bistveno presegati klasičnih, digitalnih. Pa jih lahko Google in NASA nakupita za ves svoj proračun.
V tem kontekstu vsekakor velja omeniti dolgo časa prevladujočo, nekoliko implicitno predpostavko, da je človek trans-Turingov stroj. Tudi Goedlova nekompletnost kakor da človeka ne zadeva, zato lahko človek dela poljubno kompleksno matematiko, stroj pa je za vedno ujet v “Turingov foglovž”.
Morda nekoliko bolj modra delitev pametnih programov, bi bila tale: Ali se je neka AI v pretežni meri napisala sama, ali pa je delo človeških rok? Včasih so bile vse (še “neprave”) AI delo programerjev. Ampak, kot smo rekli že v prejšnjem blogu, doba ekspertnih sistemov gre ven. Celo pisanje algoritmov, se automatizira.
Nadalje, obstajajo dobro logično-matematično utemeljeni algoritmi in programi, za katere vsaj v teoriji vemo kaj počno in zakaj. So pa tudi precej eksperimentalne virtualne konstrukcije, za katere nobeden pravzaprav še čisto dobro ne ve, kako in zakaj naj bi delali. To zveni precej šarlatansko, a tudi brata Wright sta bila šarlatana ki sta šele uvajala aerodinamiko in izdelovalci parnih strojev so šele sproti odkrivali termodinamiko. Včasih praksa prehiteva teorijo, neuke šarlatane pa se potem retroaktivno rehabilitira kot pionirje in vizionarje, v kolikor so seveda kaj iznašli, česar pa ponavadi vseeno ne.
Od vseh možnih delitev, je verjetno edina pomembna in usodna tale. Na človeško in na nadčloveško. Prepoznavanje obrazov ali ločevanje mucka od kužka je v domeni slehernika. So pa leta ali celo stoletja postavljeni matematični, znanstveni in tehnološki problemi, ki so se doslej uprli še vsem človeškim genijem. Ko bodo stroji začeli reševati te, bo pa to nedvoumen mejnik v razvoju AI.
Nekatere so že. Naprimer problema štirih barv niso uspeli rešiti brez računalnika. Mogoče je na tej listi doslej kakšnih 20 takih manjših uspehov, ko je kolektiv strojev in ljudi strl kakšen tak trd oreh. To se po malem dogaja že nekaj desetletij, a res še precej po malemo, ko pa bo tako prvič strt kakšen res zelo prominenten problem in ko bo pri tem vloga stroja nedvoumno odločilna, …
Takrat bo postal “nikoli in nikdar” “samo vprašanje časa je bilo, a to še ni prava stvar”. No, bomo videli kdo bo prvi prišel s čim takšnim na svetlo.
